23.10.15

Pored mene / Srednješolci

opomba: Kritika originalno objavljena v reviji Ekran, letnik LII, avgust/september 2015. (www.ekran.si) Jaz jo kot avtor prenašam v integralni obliki na svoj blog. Vse pravice so zadržane. Kopiranje je prepovedano. Tekst je postavljen izključno v informativne in edukativne namene.
Rok Biček, avtor izjemno pomembnega slovenskega filma Razredni sovražnik (2013), V nekem intervjuju pove, da so srednješolska leta formativna za vsakega posameznika, ker je prav srednja šola prvo pravo srečanje mlade osebe s sistemom. V Razrednem sovražniku se razred ne upre le avtoriteti profesorja, temveč cele šole: samomor svoje sošolke dijaki izrabijo kot povod, pravi razlogi za upor pa se skrivajo globlje v njihovi zavesti. Očitno je, da je sistem nepravičen: preveč je krut in brezoseben in zaradi različnih pritiskov tudi skorumpiran.

 Novi film Stevana Filipovića Pored Mene (2015) je prav tako postavljen v razred, med mlade ljudi, ki odraščajo. Na njihova življenja vplivajo različni notranji in zunanji dejavniki. Za razliko od Razrednega sovražnika, kjer se sistem komaj komaj začinja podirati, je v filmu Pored mene že v razpadu zaradi temeljnega pomanjkanja skrbi in slaboumnih manipulacij vseh relevantnih družabnih inštitucij. Sistem obstaja le zaradi inercije in izjemno redkega individualnega entuzijazma.
Otroci so – kakor smo v novejših srbskih filmih o izgubljeni mladini že videli – prepuščeni sami sebi in svojim vzorom, ki si jih izbirajo sami. Zatekajo se k subkulturi (Tilva Roš, 2010), spolno nasilnim eskapadam (Klip, 2012), ali pa v navijaško-kriminalno-nacionalistički milje (Šišanje, 2010 ali Varvari, 2014). Pored mene nam vse to nakopiči na enem mestu.
 Dogajanja v filmu sprožita dva povezana incidenta: entuzijastično profesorico zgodovine Oljo so napadli pred vhodom v njeno stavbo. Povod za to je bila provokativna razstava njenega moža, slikarja Uglješe, ki je razburila nacionalistične duhove. Dan za tem po naključju izve, da so pri napadu sodelovali nekateri izmed njenih dijakov. Namesto da bi ih peljala na izlet, kakor je bilo dogovorjeno, jim zapleni mobilne telefone in jih zaklene v šoli.
Zaprti za šolskimi vrati so mladostniki prepuščeni sami sebi in morajo komuncirati drug z drugim – morda prvič v življenju – brez pomoči tehnologije, družabnih omrežij in preostalih tehnologij odtujenosti modernega sveta. V njih se lomijo različni vplivi, značilni za srbsko družbo: droge, alkohol, nasilje, nacionalizem, post-vojne in tranzicijske travme, revščina, teme o homoseksualnosti in občutja proti, številne subkulture in socijalni avtizem. Naslov filma je v tem pomenu značilen, ker fantje in dekleta skupaj v učilnici drug pored drugega preživijo nekaj ur dnevno, ne da bi se bolje spoznali.
 Že s svojim prvim filmom Šejtanov bojevnik (Šejtanov ratnik, 2006) je Filipović pokazal, da za nj ni družabnih tabujev in da mladine ne bo zastrupljal z izkrivljenimi miti. Svoj film je obarval humorno in naredil enega najboljših srbskih subkulturnih filmov prvega desetletja 21. stoletja. Spretno se uspe dvigniti nad srbsko mnjenjsko močvirje, da bi lahko stvari videl objektivneje. Zaradi te redke sposobnosti ga srbski mediji ne marajo in ga obtožujejo “zahodnjaštva”. Vse to lepo pride do izraza v filmu Striženje (Šišanje, 2010). Gre za film ki je resnejši od Šejtanovega bojevnika, vendar je na koncu postal in ostal žrtev številnih omejitev, ki izhajajo iz dejstva, da je Filipovićev pogled na svet očitno diametralno nasproten pogledu scenarista filma, Dimitrije Vojnova. Njuni perspektivi sta se “bojevali” skozi celoten film. Na koncu Filipovićeva sicer “zmaga” saj ispelje poanto, vendar le s pomočju didaktičnega zaključka. Čeprav je Striženje izjemno vešče režiran in zmontiran film, mu ta didaktičnost škodi.
Pored mene spominja na Striženje le v ekspoziciji, ki je na srečo precej kratka in nezapletena. Ko se perspektiva filma umesti v razred in se tam udomači, postaja film občasno humoren, a čedalje temačnejša in pretresljivejša iskušnja. Režiser ima v filmu odličen nadzor nad vsebino. Natančno in realistično slika brezperspektivnost beograjske in nasploh srbske mladine. Njegovi liki so včasih sicer le nosilci različnih subkultur, včasih pa upodabljajo le posamezna stališča in družabne statuse – čemur se je v filmu tega tipa skoraj nemogoče izogniti –, vendar so kljub temu precej živi in profilirani.
Tipizacija likov je bila prisotna tudi v Bičkovem Razrednem sovražniku. Pri Filipoviću je je še več, obenem pa se bolj naslanja na aktivno dinamiko in improvizacijo igralcev. To je mogoče, ker so igralci precej mladi in se še spomnijo svojih srednješolskih dni, vendar niso naturščiki, so študentje na dramski akademiji. Pored mene je njihov diplomski film, nekateri od njih so že sodelovali v gledališki predstavi Muškarčine koscenaristke Milene Bogavac. Njihova improvizacija je tako usklajena in dobro nadzirana, da se v Filipovićevi dekonstrukciji družbe in subkulture čutijo pridihi Altmanovih “ensemble” dram.
Pored mene je zagotovo najzrelejši Filipovićev film. Je inteligenten in nevsiljiv, omejen na zelo malo lokacij (ki jih do popolnosti izkoristi) in osredotočen na svoje like in teme, ki jih določajo. V tem filmu je mogoče videti življenje srbske družbe pod drobnogledom, hkrati pa se loteva tudi nekaterih univerzalnih vprašanj, predvsem vprašanja, kaj danes pomeni biti mlad.
 Kritika, občinstvo in žirija so to prepoznali na svetovni premijeri na 62. Puljskem filmskem festivalu 2015, na katerem je film prejel nagrado v mednarodni konkurenci: ta je letos bila zelo ostra, polna zvenečih imen. Zdi se, da se bomo o filmu Pored mene še pogovarjali in da bo še razburjal duhe.

srbo-hrvaški prevod, oziroma moj izvirnik, lahko preberete na linku: