opomba: Kritika originalno objavljena v reviji Ekran, letnik LII, avgust/september 2015. (www.ekran.si) Jaz jo kot avtor prenašam v integralni obliki na svoj blog. Vse pravice so zadržane. Kopiranje je prepovedano. Tekst je postavljen izključno v informativne in edukativne namene.
Rok Biček, avtor izjemno pomembnega slovenskega filma Razredni
sovražnik (2013), V
nekem intervjuju pove, da so srednješolska leta formativna za
vsakega posameznika, ker je prav srednja šola prvo pravo srečanje
mlade osebe s sistemom. V Razrednem sovražniku se razred ne
upre le avtoriteti profesorja, temveč cele šole: samomor svoje
sošolke dijaki izrabijo kot povod, pravi razlogi za upor pa se
skrivajo globlje v njihovi zavesti. Očitno je, da je sistem
nepravičen: preveč je krut in brezoseben in zaradi različnih
pritiskov tudi skorumpiran.
Novi film Stevana Filipovića Pored Mene (2015) je prav tako
postavljen v razred, med mlade ljudi, ki odraščajo. Na njihova
življenja vplivajo različni notranji in zunanji dejavniki. Za
razliko od Razrednega sovražnika, kjer se sistem komaj komaj
začinja podirati, je v filmu Pored mene že v razpadu zaradi
temeljnega pomanjkanja skrbi in slaboumnih manipulacij vseh
relevantnih družabnih inštitucij. Sistem obstaja le zaradi inercije
in izjemno redkega individualnega entuzijazma.
Otroci so – kakor smo v novejših srbskih filmih o izgubljeni
mladini že videli – prepuščeni sami sebi in svojim vzorom, ki si
jih izbirajo sami. Zatekajo se k subkulturi (Tilva Roš,
2010), spolno nasilnim eskapadam (Klip, 2012), ali pa v
navijaško-kriminalno-nacionalistički milje (Šišanje, 2010
ali Varvari, 2014). Pored mene nam vse to nakopiči na
enem mestu.
Dogajanja v filmu sprožita dva povezana incidenta: entuzijastično
profesorico zgodovine Oljo so napadli pred vhodom v njeno stavbo.
Povod za to je bila provokativna razstava njenega moža, slikarja
Uglješe, ki je razburila nacionalistične duhove. Dan za tem po
naključju izve, da so pri napadu sodelovali nekateri izmed njenih
dijakov. Namesto da bi ih peljala na izlet, kakor je bilo
dogovorjeno, jim zapleni mobilne telefone in jih zaklene v šoli.
Zaprti za šolskimi vrati so mladostniki prepuščeni sami sebi in morajo komuncirati drug z drugim – morda prvič v življenju – brez pomoči tehnologije, družabnih omrežij in preostalih tehnologij odtujenosti modernega sveta. V njih se lomijo različni vplivi, značilni za srbsko družbo: droge, alkohol, nasilje, nacionalizem, post-vojne in tranzicijske travme, revščina, teme o homoseksualnosti in občutja proti, številne subkulture in socijalni avtizem. Naslov filma je v tem pomenu značilen, ker fantje in dekleta skupaj v učilnici drug pored drugega preživijo nekaj ur dnevno, ne da bi se bolje spoznali.
Že s svojim prvim filmom Šejtanov bojevnik (Šejtanov
ratnik, 2006) je Filipović pokazal, da za nj ni družabnih tabujev
in da mladine ne bo zastrupljal z izkrivljenimi miti. Svoj film je
obarval humorno in naredil enega najboljših srbskih subkulturnih
filmov prvega desetletja 21. stoletja. Spretno se uspe dvigniti nad
srbsko mnjenjsko močvirje, da bi lahko stvari videl objektivneje.
Zaradi te redke sposobnosti ga srbski mediji ne marajo in ga
obtožujejo “zahodnjaštva”. Vse to lepo pride do izraza v filmu
Striženje (Šišanje, 2010). Gre za film ki je
resnejši od Šejtanovega bojevnika, vendar je na koncu postal
in ostal žrtev številnih omejitev, ki izhajajo iz dejstva, da je
Filipovićev pogled na svet očitno diametralno nasproten pogledu
scenarista filma, Dimitrije Vojnova. Njuni perspektivi sta se
“bojevali” skozi celoten film. Na koncu Filipovićeva sicer
“zmaga” saj ispelje poanto, vendar le s pomočju didaktičnega
zaključka. Čeprav je Striženje izjemno vešče režiran in
zmontiran film, mu ta didaktičnost škodi.
Pored mene spominja na Striženje le v ekspoziciji, ki je na
srečo precej kratka in nezapletena. Ko se perspektiva filma umesti v
razred in se tam udomači, postaja film občasno humoren, a čedalje
temačnejša in pretresljivejša iskušnja. Režiser ima v filmu
odličen nadzor nad vsebino. Natančno in realistično slika
brezperspektivnost beograjske in nasploh srbske mladine. Njegovi liki
so včasih sicer le nosilci različnih subkultur, včasih pa
upodabljajo le posamezna stališča in družabne statuse – čemur
se je v filmu tega tipa skoraj nemogoče izogniti –, vendar so
kljub temu precej živi in profilirani.
Tipizacija likov je bila prisotna tudi v Bičkovem Razrednem
sovražniku. Pri Filipoviću je je še več, obenem pa se bolj
naslanja na aktivno dinamiko in improvizacijo igralcev. To je mogoče,
ker so igralci precej mladi in se še spomnijo svojih srednješolskih
dni, vendar niso naturščiki, so študentje na dramski akademiji.
Pored mene je njihov diplomski film, nekateri od njih so že
sodelovali v gledališki predstavi Muškarčine koscenaristke
Milene Bogavac. Njihova improvizacija je tako usklajena in dobro
nadzirana, da se v Filipovićevi dekonstrukciji družbe in subkulture
čutijo pridihi Altmanovih “ensemble” dram.
Pored mene je zagotovo najzrelejši Filipovićev film. Je
inteligenten in nevsiljiv, omejen na zelo malo lokacij (ki jih do
popolnosti izkoristi) in osredotočen na svoje like in teme, ki jih
določajo. V tem filmu je mogoče videti življenje srbske družbe
pod drobnogledom, hkrati pa se loteva tudi nekaterih univerzalnih
vprašanj, predvsem vprašanja, kaj danes pomeni biti mlad.
Kritika, občinstvo in žirija so to prepoznali na svetovni premijeri
na 62. Puljskem filmskem festivalu 2015, na katerem je film prejel
nagrado v mednarodni konkurenci: ta je letos bila zelo ostra, polna
zvenečih imen. Zdi se, da se bomo o filmu Pored mene še
pogovarjali in da bo še razburjal duhe.
srbo-hrvaški prevod, oziroma moj izvirnik, lahko preberete na linku:
No comments:
Post a Comment