režija: Rok Biček
scenarij: Rok Biček, Nejc Gazvoda, Janez Lapajne
igrajo: Igor Samobor, Nataša
Barbara Gračner, Saša Železnik, Maša Derganc, Robert Prebil,
Voranc Boh, Jan Zupančič, Daša Cupevski, Doroteja Nadrah, Špela
Novak, Pia Korbar, Jan Vrhovnik
Razredni sovražnik je eden med tistimi filmi,
kateremu lahko najdete en kup logičkih in drugačih nedostatkov.
Očitno je da so se avtorji lotili številnih precej težkih tem,
katerih ni lahko kar tako zbasati v en sam film. Ampak kritik, ki
pojde po poti analize vsebine i iskanja pomanjkljivosti, tvega da
postane tečen.
Na splošno, režijski prvenec Roka Bička je
odličen film, katerega se ne bi posramil tudi režiser s iskušnjami
in dolgo kariero za sabo.
Razredni sovražnik je postavljen v šolsko
okolje, bolj ali manj v učilnico. Posneto je bilo kar nekaj takšnih
filmov v zadnjih časih, denimo canneski zmagovalec The Class ali
zelo emotivni Detachment. Za razliko od teh dveh filmov, interes
Razrednega sovražnika se ne konča na šoli in šolskemu sistemu.
Nasprotno, ta film nam ukazuje na težave cele družbe, tako kot The
Hunt.
Šolski sistem v Sloveniji in zdi se tudi v celem
svetu, je napačno postavljen. Namesto vedenja, znanja in veščin, v
njegovem centru so otroci (kar je v redu), njihovi starši (kot
njihovi zakonski predstavniki in nekakršni lobi, skupina za pritisk
– to pa ni v redu) in različne inšpekcije iz ministrstva ter
medijska pozornost, kar je neumno in nezaslišano. Učenci imajo le
eno obveznost: narediti standardizirano državno maturo. Ta matura je
pritisk za učence in tudi za šolo, ker šola mora imeti dobre
rezultate na maturi, če hoče pritegniti nove generacije učencev,
njihovih staršev in sponzorjev. Znanje ni več pomembna roba, znanje
je eden izmed načinov da se dobi ocena. Oceno se lahko kupi z
denarjem, lahko se za njo joka, grozi, baranta... Učenci vedo vse
manj, kako o snovi in njeni uporabi v nadaljnjem življenju, tako
tudi o stvareh katerih ni v kurikulumu. Pomembno je edino da so
prezaščiteni od zunanjega, resničnega sveta, za katerega sploh
niso pripravljeni ko končajo šolanje.
Posebej neprijetna ja situacija v gimnaziji, kjer
se tudi dogaja radnja filma. Gimnazija, srednja šola nasplošno, je
prvo srečanje mladega posameznika sa sistemom, sa vprašanjem ali ga
sploh moramo spoštovati, zakaj ga spoštujemo, kako in koliko ga je
treba menjati. Lahko dodamo to da so dijaška leta formativna,
predvsem na emotivni in intelektualni plati. Mladostniki razumejo
svoje pravice, ne poznajo pa svojih obveznosti. Oni vedo, ali pa
mislijo da vedo (razlika obstaja) kaj je narobe sa svetom okoli njih
in so sposobni vstati v lastno obrambo, tudi se organizirati, če
začutijo da imajo sovražnika. Profesorji težave rešujejo z
nadaljnjim razvajanjem dijakov, tako kot razredničarka (Derganc);
z zlorabo avtoritete, kot ravnateljica (Gračner) ali z
nezainteresiranostjo in sledenjem le lastnim interesom, tako kot
profesor matematike (Prebil).
Vendar nihče od njih ni
razredni sovražnik. Ta čast je pripadla novem, hladnokrvnem
profesorju nemščine, Robertu Zupanu (Samobor). On verjame da šola
ni le izobraževalna inštitucija, ampak tudi odgojna, ter meni da je
srednja izobrazba privilegija in ne pravica. Inzistira da se z dijaki
pogovarja le v nemščini in vstraja na tem, da ne bo znižal
kriterijev. Je hladen, distanciran, lahko rečemo - nesimpatičen.
Zaradi svojih lastnosti bo
proglašen za sovražnika, nacista, manijaka, perverzneša itn.
Njegove težave se tu le začenjajo. Popolnoma novo obliko dobijejo
takrat, ko introvertna in občutljiva dijakinja Sabina (Cupevski)
naredi samomor.
Razloge zanj ne bomo izvedeli.
Profesor Zupan postaja priložnosna tarča dijakom in v njem vidijo
vir svojih frustracij. Za njih je on nacist, ker inzistira na
nemščini - prav na uri nemščine! Baje je zaradi tega Sabina
naredila samomor. Nacisti so na koncu dijaki, ker ne morejo
prihvatiti nobene različnosti.
Ravnateljica profesorju
nemščine teži da spremeni svojo kruto držo i nefleksibilnost,
profesor matematike ga svetuje naj otrokom da klinčeve ocene, pa bo
mir. Posebej zanimiva je uloga profesorice športne uzgoje
(Železnik), katero je Zupan zavrnil na aroganten način in se iz nje
norčeval.
Učenci so heterogena skupina;
soglasni so le o tem, da ne marajo svojega profesorja nemščine.
Enkrat ko ga “premagajo”, ali mislijo da so dokončno zmagali,
začnejo se kregati med sabo. Kot tudi vsi revolucionarji in
buntovniki brez razloga, postanejo učenci žrtve revolucije, ki
požre svoje otroke. Pridigarski režiserjev komentar iz ust
delavnega kitajskega imigranta, ki ne razume Slovencev (“če se ne
ubijete sami, boste ubili drug drugega”) ni preveč eleganten,
ampak je na mestu. Še ena resnično neskladna scena je tista s
roditeljskim sestankom, iz katere je razvidno da so otroci (čeprav
so to najstniki, skoraj polnoletni) le kopija svojih staršev, kar je
stališče brez podlage. Poleg tega, satira v tej sceni je mlačna i
neinventivna, kalkulantstka.
Resnično ne morem zamisliti
drugega igralca kot Samoborja v vlogi hladnega, nefleksibilnega
profesorja. On se je popolnoma vživel v lik, ki je edini popolnoma
karakteriziran v celem filmu. Dobri so tudi drugi profesionalni
igralci v vlogah profesorjev, tako kot amaterji v vlogah učencev.
Problem je nedokončana karakterizacija vseh likov razen Zupana, ki
je še posebej vidna pri učencih. Oni so nosilci tipskih lastnosti
in tipskih, pogosto kontradiktornih stališč.
Razredni sovražnik je film, ki
ga potrebujemo. Precizno snimljen in zaigran, emotiven, provokativen,
ta film nas sili da razmišljamo o nujnih temah i težavah. Kritika
je to prepoznala - film je nagrajen na tednu kritike v Benetkah. Tudi
občinstvo je imelo pozitivno reakcijo. Čeprav sem ga pogledal v
sproščeni, festivalski atmosferi, sem ostal pretresen in zaskrbljen
za prihodnost otrok, njihovih učiteljev in celega sveta. Svet v
katerem samomorilec morda najbolj ve kam gre, ni preveč optimistično
mesto. Premočan film.
srbohrvaški prevod:
http://film-na-dan.blogspot.com/2014/03/razredni-sovraznik-class-enemy.html
No comments:
Post a Comment